Francosko poliranje je tehnika dodelave lesa, ki ima za posledico zelo visok sijaj povr\u0161ine z globoko barvo in globinskim u\u010dinkom. Francosko poliranje je sestavljeno iz nanosa \u0161tevilnih tankih slojev \u0161elaka, raztopljenega v denaturiranem alkoholu, s pomo\u010djo blazinice, namazane z enim od razli\u010dnih olj. Blazinica je obi\u010dajno izdelana iz vpojne bomba\u017ene ali volnene vate znotraj kosa blaga (obi\u010dajno mehke bomba\u017ene tkanine) in zanjo uporabljamo izraze kot so fad, rubber, tampon ali mu\u00f1eca (v \u0161pan\u0161\u010dini ‘pun\u010dka iz cunj’).
<\/p>\n\n\n\n
Francoska politura je proces, ne material. Glavni material je \u0161elak, \u010deprav obstaja ve\u010d drugih kon\u010dnih premazov na osnovi \u0161elaka, od katerih pa vsi niso kategorizirani kot francoska politura.<\/p>\n\n\n\n
Francoska tehnika poliranja je odli\u010dna metoda za poudarjanje eksoti\u010dnega lesa. Kon\u010dna obdelava je mehkej\u0161a od sodobnih lakov in je \u0161e posebej ob\u010dutljiva na razlitje vode ali alkohola, ki lahko povzro\u010di bele motne sledi, kot tudi po\u0161kodbe zaradi vro\u010dine. Po drugi strani pa je francoska politura enostavnej\u0161a za popravilo v primerjavi z drugimi tradicionalnimi in modernimi zaklju\u010dnimi laki.<\/p>\n\n\n\n
Francosko poliranje se je kot kon\u010dna tehnika razvilo v za\u010detku 19. stoletja. V viktorijanski dobi so na mahagoniju in drugem dragem lesu pogosto uporabljali francosko poliranje. Veljal je za najbolj\u0161i zaklju\u010dek za fino pohi\u0161tvo in godala, kot so klavirji in kitare. Postopek je bil zelo delovno intenziven in \u0161tevilni proizvajalci so to tehniko opustili okoli leta 1930 ter raje izbrali cenej\u0161e in hitrej\u0161e tehnike zaklju\u010dne obdelave z nitroceluloznim lakom in abrazivnega poliranja. <\/p>\n\n\n\n
\u0160e en razlog, zaradi katerega je \u0161elak izgubil naklonjenost, je njegova nagnjenost k
taljenju pri nizki vro\u010dini; na primer vro\u010de skodelice lahko na njem pustijo sledi. Vendar je francoski lak veliko bolj prizanesljiv kot katera koli druga kon\u010dna obdelava v smislu, da ga je za razliko od lakov mogo\u010de enostavno popraviti.<\/p>\n\n\n\n
<\/p>\n\n\n\n
Postopek je dolgotrajen in ponavljajo\u010d. Obstaja tudi veliko razli\u010dic tehnike. Tukaj opisana je le ena izmed njih. Kon\u010dna obdelava se dose\u017ee s posebno kombinacijo razli\u010dnih gibov (obi\u010dajno krogi in osmice) nana\u0161anja \u0161elaka, dolgotrajnim \u010dakanjem, nanosom plasti laka in nato odstranjevanjem vseh made\u017eev, ki so ostali na povr\u0161ini.<\/p>\n\n\n\n
Blazinica se najprej uporablja za nanos stanj\u0161anih slojev \u0161elaka. Ko se le-ti popolnoma posu\u0161ijo, sledijo debelej\u0161i nanosi v kombinaciji z majhnimi koli\u010dinami plovca, zdrobljenega vulkanskega stekla, ki deluje kot fin abraziv in zapolnjuje pore lesa. Ko je plovec nasi\u010den s \u0161elakom, postane prozoren in zagotavlja globok sijaj, ki poudari zrnatost lesa. Brez izku\u0161enj je plovec obi\u010dajno te\u017eaven za delo in mnogi sodobni obdelovalci lesa raje uporabljajo drobnozrnate brusne papirje (>400 granulacije), da zgladijo najzgodnej\u0161e plasti \u0161elaka. Nastali \u0161elak v prahu zapolni lesne pore vsaj tako dobro in pogosto bolje kot plovec. Naslednji nanosi
\u0161elaka bodo ta prah uteko\u010dinili in obkro\u017eili ter zapolnili in zaprli lesne pore, kot bi to naredil plovec. <\/p>\n\n\n\n
Blazinica je pogosto namazana z oljem, ki se nato integrira v celotno kon\u010dno
obdelavo, kar pomaga prepre\u010diti, da bi blazinica dvignila predhodno nanesene plasti \u0161elaka. Obi\u010dajno bodo mehkej\u0161a\/tanj\u0161a olja, kot je mineralno olje, zagotovila bolj sijajen, a manj obstojen zaklju\u010dek, medtem ko bodo tr\u0161a\/bolj viskozna olja, kot sta orehovo olje in olivno olje, zagotovila bolj obstojen zaklju\u010dek. \u010ceprav se kuhano laneno olje obi\u010dajno uporablja za obdelavo lesa, je preve\u010d viskozno, da bi ga lahko uporabili za francosko poliranje. <\/p>\n\n\n\n
Obstajata dve glavni razli\u010dici francoskega poliranja glede na uporabo plovca\/abraziva. Pri izvirni “francoski metodi” se \u0161elak in abraziv uporabljata in delata skupaj. Pri “britanski metodi” se izmeni\u010dno obdelujeta \u0161elak in abrazivno sredstvo. <\/p>\n\n\n\n
Dodatki me\u0161anici \u0161elaka lahko vklju\u010dujejo sandarac (sok afri\u0161ke cedre) in copal, sok ju\u017enoameri\u0161kega drevesa. Ti in drugi dodatki v kombinaciji s toploto in svetlobo lahko naredijo zaklju\u010dek mo\u010dnej\u0161i s premre\u017eenjem polimerov in olj v \u0161elaku. <\/p>\n\n\n\n
Kos je obi\u010dajno dokon\u010dan po izravnavi (oljno bru\u0161enje z zrnatostjo 1500 ali jeklena volna 0000), nato pa rahlo poliran z voskom iz karnauba paste. Preve\u010d toplote ali pritiska zaradi poliranja bo stopilo \u0161elak in povzro\u010dilo golo mesto, ki ga je treba ponovno obdelati.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
Francosko poliranje je tehnika dodelave lesa, ki ima za posledico zelo visok sijaj povr\u0161ine z globoko barvo in globinskim u\u010dinkom. Francosko poliranje je sestavljeno iz nanosa \u0161tevilnih tankih slojev \u0161elaka, raztopljenega v denaturiranem alkoholu, s pomo\u010djo blazinice, namazane z enim od razli\u010dnih olj. Blazinica je obi\u010dajno izdelana iz vpojne bomba\u017ene ali volnene vate znotraj kosa […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"parent":9,"menu_order":0,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","template":"","meta":{"_themeisle_gutenberg_block_has_review":false,"footnotes":""},"class_list":["post-50","page","type-page","status-publish","hentry"],"yoast_head":"\n